AlfaVal šola – Kako sem kot petletna deklica sanjala o svoji samooskrbni šoli
Bila sem petletna deklica, po imenu Silva Požlep in sem sanjala o svoji velikanski posesti – prostoru, o katerem sanjam še danes in vem, da se slej ko prej uresniči. Ali je to AlfaVal šola? Tisti, ki me poznate veste, da kamorkoli pridem skušam iz zapuščenih hiš in narave narediti sonaraven prostor za sobivanje z rastlinami in divjimi živalmi.
Kaj sem kot petletna deklica, ki je rada bila v gozdu in celo udomačila risa, ki je prišel s Krima, videla? Moja posest AlfaVal šola je bila ogromna, obdana s prostranimi gozdi, kjer avtomobilov ni bilo in smo se premikali le peš ali na konjih. Vzdušje je bilo polno miru, narave in prave svobode.
Kako je posest izgledala
Na obrobju moje sanjske posesti AlfaVal so z udobnimi lesenimi kočijami prihajali obiskovalci in otroci, ki so se želeli učiti in odkrivati nove svetove. To je bil naš avtobus, ki je vozil do roba posesti. Na posesti se je šolalo okoli 300 otrok – večinoma tistih, ki so bili brez staršev ali zanemarjeni. Nekatere so tudi pripeljali starši, ki so želeli, da bi imeli najboljšo izobrazbo za uspeh, medtem ko so nekateri starši sami živeli v tem čudovitem raju.
V tej edinstveni skupnosti smo se učili veliko več kot le branja in pisanja. Vsak dan smo odkrivali življenjske veščine, ki so nas učile, kako ohraniti zdravje, kondicijo in psihično ravnovesje. Spoznali smo, kaj pomeni biti uspešen, kako sobivati z naravo in predvsem, kako biti zvest sam sebi.
Celotna posest AlfaVal šola je bila divja a funkcionalna. Stavbe so bile zgrajene v obliki velikega kroga, v samem središču pa je bil pentagram. Zakaj sem tako videla ne vem še danes, vendar je pentagram nasplošno simbol mirokozmosa oziroma človeka. V vsakem kotičku te edinstvene arhitekture so bile učilnice in stanovanja, ki so nudile toplino, varnost in prostor za rast ter sobivanje. Med zidovi so se razprostirali veliki vrtovi, kjer smo se učili, raziskovali in rasli.
In zdaj naj vam povem še nekaj posebnega – bila sem tam stara 90 let. Na griču sem imela svojo malo leseno brunarico, s katere sem z navdušenjem opazovala veselo življenje na posesti. Še vedno sme učila in vsi so me spoštovali. Bila sem lepa, vitka, zelo vitalna in polna življenja. Moja brunarica na griču je bila moje majhno zatočišče, od koder sem s toplino in modrostjo opazovala, kako sanje iz otroštva oživljajo novo generacijo.
Kaj pa kasneje
Te sanje so nekje v ozadju vse moje življenje in ko sem videla rodovno šolo akademika Ščetinina sem pomislila, da dejansko nekaj podobnega že obstaja. Vsaj ideja o znanju in sobivanju. V mladosti je ta slika izognila v pompu in trušču pravljic, reklam, odlikovanja in medijev. Zdaj, ko dopolnjujem 54 let pa se vse bolj zavedam, da sem dejansko vse življenje se učila in trenirala za to šolo, za ta kraj in idejo.
Nisem še tam vendar pa ljudem pomagam rasti vsak dan, pomagam jim priti iz bolečine in prijeti usodo v svoje roke, zaplavati v val miru, ki sem ga poimenovala AlfaVal šola, ki je moja edinstvena tehnika, skupek znanja o prehrani, rasti, duševnosti in samooskrbi zadnjih 30 let.
Stvari, ki ne delujejo, sem zavrgla. Stvari, ki delujejo za srečo in blagostanje ter zdravje pa razvijam naprej. Na tej posti sme srečala mnoge dobre ljudi, polne znanja pa tudi norce in idiote, psihopate ter lažnivce, ki so me veliko naučili. Veliko sem se selila, spala v tujih hišah, avtu ali na prostem, doživela veliko dobrega in tudi zlega.
Bliža se moj rojstni dan in kot vedno orjem ledine. Spomin na otroške sanje postajajo moja velika vizija za katero vem, da jo bom uresničila in sem na tej poti. Kdor se želi mi pridružiti in soustvarjati boljši svet, ga sprejmem in se veselim, AlfaVal šola ima danes odprta vrata.